Najlepše ljubezenske pesmi

Ko zadnjič sva stala ...

Ko zadnjič sva stala
v solzah ter molče
potrta podala
v slovo si roke,
bila si vsa bleda
in mrzli poljub
mi je napovedal
sedanji brezup.

Hladno mi rosila
je rosa v obraz,
kot da bi slutila
sedanji moj čas.
Zavrgla si mene
in dobro ime.
A ni mi vseeno,
ko te sramote.

Če kdo te omeni,
telo vzdrgeta ...
Zakaj sem te cenil
tako iz srca! ...
Da sva se poznala,
res nihče ne ve,
a dolgo jokalo
bo moje srce.

Skrivaj sva ljubila-
skrivaj me boli,
da si pozabila
na stare vezi.
Če bi se čez čase
spet srečala kje,
kako bi sešla se?
V solzah in molče.

(George Gordon Byron)

Dvojina

To arabesko ljubezni, ki nama zdaj sveti,
je mojster naslikal pred davnimi leti.
Misterij dvojine, ki nikdar ne mine,
prepoln je nemira, strasti in topline.

V globinah ljubezni je skrita uganka,
kaj vzame, kaj da ti usoda neznanka.
Tam strogi sodnik je, ki tehta obljube,
tam mila je vila, ki šteje poljube.

Res svetle so zvezde, kometi barviti,
srce pa edino, ki more ljubiti.
Rojeni pod srcem, si k srcu želimo,
tisoč in eno noč hrepenimo.

Ne bodi kot drugi

Prinesi mi rože, ki divje cvetijo,
odpelji me v goro, kjer škrati živijo.
Pokaži mi zvezdo z mojim imenom,
zloži mi pesem z bizarnim refrenom.

Povabi me včasih v kraje neznane,
mi zjutraj pod okno pripelji cigane.
Povej mi o sanjah, četudi so grešne,
zaupaj mi želje, četudi so smešne.

Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi,
ljubezen ni reka, ki teče po strugi.
Napravi to zopet, ne hodi po poti,
saj sreča ni nekaj, kar pride naproti.

Poljubi me nežno, ko drugi hitijo,
povabi me v mesto, ko drugi že spijo.
Usoda je živa in mrtvi junaki,
naj še hrepenijo postaje in vlaki.

Nekoč se bom vrnil

Nekoč se bom vrnil, kot vrne se vsak,
po mnogih bom bitkah že stari vojak.
Brez upov bom hodil in novih želja,
nihče ne bo vedel, kje bil sem doma.

Točaj mi bo stregel, ki bo še otrok,
peljala neznana bo ulica v krog.
Zaspalo bo mesto, ki moje več ni,
le v sanjah iskal bom še stare poti.

Srečal bom starko, ki mimo bo šla,
prisluhnil bom glasbi, ki gre do srca.
Spomin me bo ganil in čudni nemir,
velika bo luna in pel bo skovir.

Ljubezen umrla je tukaj nekoč,
ni več se vrnilo, kar vzela je noč.
Dišale so trave in mak je cvetel,
le s tabo do reke nihče ni več šel.

(Feri Lainšček)

Odkar vem zanjo

Odkar vem zanjo,
imajo dnevi modre oči
in vode barvo njenega krila.
Odkar vem zanjo,
veter šumi njen glas
in rože njene besede govore.

Tako rad imam te poletne oblake:
njene korake so spremljali,
ko je čez trave večerne prišla.

Tako imam rad te vrbe ob vodi,
zamišljene v tiho,
nežno pravljico o njej.
Nihče ne ve, kaj šepetajo.
Samo jaz.
In se smehljam.

Odkar vem zanjo,
sem kot avgustovska noč:
miren, poln zvezd in daljav

Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
- nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen -
ker drevesa in trave vedo za samoto
- kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -
ker reka ve za žalost
- če se le nagne nad svojo globino -
ker kamen pozna bolečino
- koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled -
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra; velika bitja,
ki spregovore samo,
kradar umolknejo ljudje.

(Ivan Minatti)

Čakam te

Pri meni si,
a jaz sem sama:
ne vzdramiš se, ko te objamem.

Pri meni si, a jaz sem sama:
ne slišiš me, kadar te kličem.

Pri meni si,
a jaz sem sama:
ti neprestano si na poti.

Pri meni si,
a jaz sem sama

(Ciril Zlobec)