 |
|
Krst pri Savici (France Prešeren in Matej Krajnc)
Stara modrost pravi, da ni pomembno, koliko knjig izda pesnik, ampak kakšne izda. To velja tudi za prozaiste in dramatike, a danes vsaj tiste prve pustimo ob strani. Najbolj znan argument manjših opusov je: saj Prešeren je tudi napisal samo eno knjigo.
Ta argument zdrži tako dolgo, dokler ne ugotovimo, da je pravzaprav napisal dve. Leta 1847 je izdal Poezije in ostal z njimi za življenja komercialno bolj neprofiten avtor, dobrih deset let poprej (1836) pa Krst pri Savici, ki je izšel v samostojni knjižni izdaji
Prešeren torej ni bil knjižni one-hit wonder, pravzaprav sprva niti ne hit, čeprav se nam zdi, da ga imamo raje takšnega: velikana na piedestalu, ali bolje rečeno, na podstavku pred Tromostovjem, ki zamišljeno zre na Ljubljanico in ki je izdal eno (sic!) zlato knjigo poezije, tisto, s katero se lahko Slovenci nedvomno postavimo ob bok vsem drugim velikim narodom in jih z bokom še celo zbodemo.
|
 |
|
Ciganski romansero (Federico Garcia Lorca)
Zbirka osemnajstih ciganskih romanc Federica Garcíe Lorce (1898–1936) je ena temeljnih knjig evropske poezije dvajsetega stoletja. Izšla je leta 1928 in v njej je pesnik – v strogi obliki tradicionalne španske romance, a hkrati v izjemno moderni pesniški dikciji – upodobil pol resnični, pol fantazijski svet andaluzijskih ciganov, kjer se v skrivnostnem sozvočju z naravo prepletajo temne strasti in vsakršna praznoverja. (slika naslovnice izvirne izdaje).
Novi prevod upošteva formalne zahteve izvirnika, ki bo natisnjen vzporedno.
|